V tej epizodi gostim Jošta Frankota, dokumentarnega fotografa in vizualnega umetnika, ki fotografije ne razume kot cilj, temveč kot pot, odnos in dolgotrajen proces poslušanja. Njegovo delo nastaja tam, kjer se zgodovine brišejo, ljudje pa ostajajo brez prostora, da bi govorili sami zase.

Pogovarjava se o razliki med estetiko fotografije in etiko fotografiranja ter o odgovornosti tistega, ki ima moč pripovedovanja. Jošt deli razmislek o tem, zakaj dokumentiranje zahteva čas, zakaj zaupanje ne nastane hitro in zakaj so begunska naselja tudi prostori kulture, spomina in političnega pomena, ne zgolj pomanjkanja.

Velik del pogovora se dotakne njegovega dolgoletnega dela v Gazi, na Balkanu in ob migrantskih poteh, ter vprašanj, kako nastajajo projekti, zakaj je pomembno vztrajati pri zgodbah, ki jih nihče noče, in kako delati z ljudmi brez utrjevanja hierarhij ali spodbujanja vloge žrtve.

Uživaj v poslušanju!

JOŠT FRANKO:

Instagram osebni profil ► https://www.instagram.com/jostfranko/

Facebook osebni profil ► https://www.facebook.com/jostfranko

Spletna stran ► https://jostfranko.com/

#128 Jošt Franko⎜Pripovedovanje zgodb tistih, ki jih svet prezre